Pr!poročamo

Tokrat knjigo v branje priporoča Knjižnica Rogaška Slatina. Za bralce smo izbrali knjigo Figa avtorja Gorana Vojnovića, katera je izšla leta 2016 pri založbi Beletrina.

Najambicioznejša Vojnovićeva knjiga do sedaj! Goran Vojnović je za svoj prvenec Čefurji raus!, ki je postal prodajna uspešnica in je preveden v osem jezikov, leta 2009 prejel nagrado Prešernovega sklada in nagrado kresnik za najboljši roman leta. Leta 2012 je izdal svoj drugi roman Jugoslavija, moja dežela, za katerega je dobil svojega drugega kresnika.

Figa je roman prepletajočih zgodb o Aleksandru in Jani, Vesni in Safetu, pa Jadranu in Anji. In drugih. A predvsem o Jadranu, ki iz mozaika zgodb, sestavlja veliko zgodbo povezav med njimi, da bi razumel svojo. Ker ne razume, zakaj je Anja odšla iz njunega skupnega življenja, si poskuša razložiti, zakaj je, domnevno s pomočjo sumljive stekleničke zdravil, odšel njegov dedek Aleksandar. Poskuša razumeti odhajanje babice Jane, razkroj njenih spominov, njeno pozabo, njeno življenje v svetu demence. Jadran se trudi razumeti odhod očeta Safeta, njegovo izginotje iz Ljubljane v prvem letu balkanske vojne. In svojo mamo Vesno, njeno nerazložljivo jezo na dedka, njeno zamolčano razočaranje nad očetom. Iz drobcev spominov in vedenja, Jadran sestavi veliko zgodbo preteklosti, da bi razumel svojo sedanjost. Ko pa je zgodba sestavljena, vzroki pojasnjeni, povodi osmišljeni in motivi razkriti, spozna, da nas preteklost ne odvezuje odgovornosti za prihodnost.

Odlomek iz knjige: Pozno leta 1944, ko so Ljubljani že vladali Nemci, se je Aleksandar zvečer vrnil iz šole in našel Ester ležati pred vrati stanovanja. Njeno srce je podleglo strahu in zgrudila se je pred zaklenjenimi vrati, sredi Ljubljane, ki se ni menila zanjo, ki ni poznala njene skrivnosti, ki ni razumela in tudi ne bi mogla razumeti, česa jo je bilo tako strah, njo, Branislavo Đorđević, nekdanjo knjigarnarico, vdovo po Miloradu Đorđeviću, medicinsko sestro, ki je zgledno opravljala svoje delo v ljubljanski bolnišnici. A nepojasnjene smrti so bile v tistih časih pogoste in niso nikogar vznemirjale, nikogar ni presenečala srčna kap mlade ženske, nikomur se to ni zdelo nič nenavadnega v teh nenavadnih časih. Prišli so, izrekli Aleksandru sožalje in šli naprej svojo pot, njega pa pustili samega v stanovanju, v katerem se ni upal prižigati luči in govoriti drugače kot šepetaje, da ne bi prestrašil svoje pokojne mame.

Vsak mesec lahko na tej povezavi dobite novo idejo za dobro in zanimivo knjigo!